Kajakaštvo je eden najstarejših organiziranih športov v Istri, pripoveduje Vladimir Jakomin, ustanovitelj KKK Žusterna in pozneje tudi KKK Adria. Pri ankaranski Katarini so v lesenih kajakih začeli veslati že leta 1900, v času avstrijskega cesarja Franca Jožefa, in Jakomin hrani fotografije kajakašev iz leta 1912. V Mussolinijevem času so ta šport podpirali, zato pa je po drugi svetovni vojni pod socialistično oblastjo padel v nemilost. Šele v 80. letih se je ponovno začel razvijati, po KKK Žusterna so nastali še trije klubi, Adria (iz Ankarana), Ankaran in Orka (iz Škofij), ki so jim v večini primerov botrovala razhajanja v pogledih posameznih klubskih veljakov. To niti ni bilo tako slabo, kajti zdaj štirje klubi zagotovo delajo s precej številnejšimi mladimi športniki, kot bi jih lahko imel en sam.

KKK Žusterna, ki ga zadnih 17 let vodi Zdenka Ponomarenko, je v tekmovalnem okviru najuspešnejši od štirih klubov. Vzgojil je olimpijca Špelo Ponomarenko (6. na OI v Pekingu, srebrna in bronasta na SP, zmagovalka sredozemskih iger; nastopila bo na OI v Londonu) in Jerneja Župančiča Regenta (8. in 9. na SP, 15. na OI v Atenah in Pekingu) njuni mlajši nasledniki pa obetajo nadaljevanje vrhunskih dosežkov istrskega kajaka in kanuja na mirnih vodah. Regent se letos poslavlja od tekmovalne kariere na vrhunski ravni, v Mostu na Soči, kamor se je preselil, trenira mlade kajakaše.

Žusterna ni bila samo gnezdo, iz katerega so kajakaški šport širili proti Ankaranu, svoje čolne so podarjali tudi drugim nastajajočim mirnovodaškim centrom po Sloveniji. “Brez konkurence ni nič”, z nasmeškom Zdenka Ponomarenko razkrije praktičen motiv za takšno radodarnost. Nikoli ni bilo lahko gospodariti tako, da bodo imeli mladi športniki v čem veslati in da v klubski blagajni ne bo luknje. Proračun kluba je težak približno 50.000 evrov, polovico prispeva koprska občina, 10.000 evrov je delež Kajakaške zveze Slovenije, ostalo pa prispevajo (številni mali) sponzorji. Enake bitke bijejo tudi v drugih treh klubih.

Kajakaši se veselijo nastajajočega predora pod Žusterno, kajti ko bo končan, bo občina lahko uredila nasuto površino pri bazenu in kajakašem zgradila prepotrebne objekte. Danes stanujejo v zabojnikih, razpadajočih zaradi starosti in rje, “skupaj jih drži samo še barva”, potoži Ponomarenkova. Ko prirejajo regate, si morajo izposoditi pisarno plavalcev.

Sicer pa število članov kluba raste, imajo 50 aktivnih športnikov, ob teh pa trenira 20 rekreativcev (ki si sami kupujejo čolne). Poleti se članstvo podvoji. Vzrok je bojazen staršev, da bi se otrokom pozimi na morju kaj zgodilo, ugotavlja predsednica: “Toda resnica je drugačna, če so otroci na morju, niso nikoli bolni, doma pa jih vedno nekaj grabi.” Letos so pripravili šolo kajaka za študente, za prihodnje leto pa bodo za denar športne fundacije kandidirali s projektom "Starost ni ovira za veslanje", pobudo, s katero bodo vabili vse generacije. Ponomarenkova daje zgled, pridobila je licenco za učitelja in tudi sama dela z rekreativci.

Priloge:
Informacije:
Objavil: Adrijana Nemac
Datum objave: 7.5.2014 11:34:10